Po oceni Mednarodne zveze fonografske industrije, organizacije, ki zastopa mednarodno glasbeno industrijo, ljudje po vsem svetu v povprečju porabijo 20,1 ure na teden za poslušanje glasbe, v primerjavi z 18,4 ure leta 2021.
Imamo več načinov za dostop do glasbe kot kadar koli v zgodovini in cel svet neznanih slogov, ki jih lahko raziščemo.
Vznemirjenje ob odkrivanju novih pesmi in novih zvokov lahko obogati ljudi vseh starosti.
Le da se večinoma ne zgodi.
Naša pripravljenost za raziskovanje nove ali neznane glasbe z leti upada. Številne študije potrjujejo občutke ameriškega tekstopisca in glasbenika Boba Segerja:
“Današnja glasba nima iste duše
Všeč mi je tisti stari rock ‘n’ roll”
Raziskovanje nove glasbe
Akademiki uporabljajo izraz »odprto uho«, da bi opisali našo pripravljenost za raziskovanje nove glasbe. Skozi naše življenje ta pripravljenost raste in upada.
Do približno 11. leta se otroci na splošno z veseljem ukvarjajo z neznano glasbo. Zgodnja adolescenca kaže zmanjšanje “odprtih ušes”, vendar jo spremlja intenzivno povečanje zanimanja za glasbo na splošno. “Odprta ušesa” se nekoliko povečajo v mladosti, nato pa se zmanjšajo s staranjem.
Velika študija iz leta 2013, ki je vključevala več kot 250.000 udeležencev, je potrdila to spreminjajoče se vedenje. Pokazalo se je tudi, da pomen, ki ga pripisujemo glasbi po adolescenci, upade, količina glasbe, ki jo poslušamo, pa se zmanjša z visoke točke 20 % našega budnega časa v adolescenci na 13 % v odrasli dobi.
Sprememba prioritet
Raziskovalci imajo različne, a na splošno komplementarne teorije, ki pojasnjujejo te trende na ravni prebivalstva. Nekateri opaženi upad glasbenega udejstvovanja razlagajo v smislu psihosocialnega zorenja.
Mladostniki uporabljajo glasbo kot označevalec identitete in se z njo ukvarjajo za krmarjenje v družbenih krogih. Odrasli imajo razvite osebnosti in že vzpostavljene družbene skupine. Kot taki so dejavniki, ki spodbujajo poslušanje nove glasbe, manjši.
Ti isti raziskovalci opozarjajo na s starostjo povezane spremembe ostrine sluha – zlasti nižjo toleranco za glasne in visokofrekvenčne zvoke – kot enega od vzrokov za manjše zanimanje za novo glasbo pri nekaterih ljudeh.
Ena od razlag za starostno zmanjšanje uživanja glasbe preprosto trdi, da imajo odrasli, obremenjeni z odgovornostjo, manj časa za raziskovanje svojih glasbenih zanimanj kot mlajši.
Nekateri znanstveniki se sprašujejo, ali obstaja neposredna povezava med upadanjem stopnje uživanja nove glasbe in naraščajočo nestrpnostjo do glasbe.
Drugi nasprotujejo uporabi kronološke starosti kot napovedovalca stagnirajočega glasbenega okusa, ne da bi prej upoštevali različne načine, na katere obdelujemo in uporabljamo glasbo skozi celotno življenjsko dobo.
Najstniki se po navadi zelo zavedajo, kaj poslušajo. Odrasli, ki glasbo uporabljajo kot motivacijo ali spremljavo pri dejavnostih, kot so vadba ali manjša opravila, se morda manj zavedajo, v kolikšni meri dejansko poslušajo novo glasbo.
Obstaja soglasje, da je zelo verjetno, da bo njihov okus ljudi oblikovala glasba, s katero se prvič srečajo v adolescenci.
Mladostništvo oblikuje glasbeni okus, prvič, ker so naši možgani razviti do te mere, da lahko v celoti obdelamo, kar slišimo, in drugič, ker povečana čustva v puberteti ustvarjajo močne in trajne spominske vezi.
“Soundtrack” našega življenja
Nevroznanost ponuja nekaj zanimivih vpogledov v to, kako in zakaj se razvija naš glasbeni okus. Vemo, na primer, da dojenčki kažejo afiniteto do glasbe, ki so jo slišali v maternici.
Tudi glasbeni okus se skrči na domačnost. Nevroznanstvenik Daniel Levitin v svoji knjigi This is Your Brain on Music piše:
“ko nam je glasbeno delo všeč, nas spomni na drugo glasbo, ki smo jo slišali, in aktivira spominske sledi čustvenih obdobij v našem življenju.”
Kar mislimo kot naš »okus«, je preprosto dopaminska reakcija, ki izhaja iz vzorcev, ki jih naši možgani prepoznajo in ustvarjajo pričakovanje užitka na podlagi preteklih užitkov. Ko prenehamo aktivno poslušati novo ali neznano glasbo, se povezava med glasbenim vzorcem in užitkom prekine.
Morda bo trajalo desetletje ali dve, da pridemo do tega, a rezultat je, da se bo sčasoma »glasba mladih« odtujila in ne bo prinesla užitka.
Ali smo torej s staranjem obsojeni na glasbeno zastarelost?
Daleč od tega. Nedavne raziskave kažejo, da glasbenemu okusu ni treba poapneti, ampak se lahko še naprej razvija skozi naše življenje.
